OPISI TABORNE OPREME

Spodaj lahko najdete opise taborne opreme, ki je po naših izkušnjah najpomembnejša za otrokov prvi tabor. V primeru, da kos opreme kupujete prvič, vam predlagamo, da si dobro preberete kaj priporočamo, saj imamo za sabo že kar nekaj let tabornih izkušenj in s pravo opremo so lahko noči na taboru veliko prijetnejše.

Spalna vreča

Eden najpomembnejših kosov opreme vsakega tabornika je zagotovo spalna vreča, saj močno vpliva na to, ali je oseba, ki v njej spi, zjutraj naspana, ali pa ji je bilo celo noč vroče oz. jo je zeblo.

Najpomembnejše pri nakupu spalne vreče je zagotovo temperaturno območje, v katerem naj bi se njen “uporabnik” počutil udobno med spanjem. Ponavadi je to območje predstavljeno s tremi temeraturami: najbolj toplo, v kateri je lahko človek še v spalni vreči, srednjo (komfortno) in najbolj hladno, v kateri še preživi (in ne spi!) brez podhladitev. Problem pri navajanju teh temperatur je ta, da precej proizvajalcev (gre predvsem za tiste, ki ponujajo celoten spekter športne opreme in niso specializirani za npr. gorništvo) pretiravajo pri navajanju območja komforta in napišejo, da je optimalna temperatura za spanje v spalni vreči okoli 5 °C, v praksi se pa izkaže, da je to območje nekje med 10 in 15 °C.

Zaradi tega je bistveno bolje kupiti “bolj toplo” spalno vrečo kot pa tisto, ki jo proizvajalci priporočajo za določene temperature. Če pa se vseeno izkaže, da je spalna vreča pretopla, jo lahko uporabnik preprosto odpne in se z njo pokrije kot z odejo.

Spalna vreča je sestavljena iz blaga in polnila (količine slednjega se meri v več 100 gramih). V osnovi se spalne vreče delijo na take, ki so polnjene s puhom, in take, ki so polnjene s sintetičnim polnilom. Gledano s stališča toplotne izolacije, so še vedno najboljše tiste, ki so polnjene s puhom. Mnogo ljudi misli, da so s stališča vzdrževanja puhaste spalne vreče bistveno bolj občutljive, vendar temu ni tako – ob normalni uporabi imajo enako življenjsko dobo kot sintetične. Nekateri prodajalci trdijo, da so puhaste spalne vreče bolj občutljive na vlago, kar drži saj se tudi v šotoru zelo hitro navlažijo in jih je potrebno potem vsak dan posušiti, sicer pa moramo biti pozorni tudi na to, da jih je treba, če se zmočijo, zelo dobro posušiti (kar pa tako ali tako velja tudi za sintetične spalne vreče).

Še ena razlika, ki je med obema vrstama teh vreč je ta, da puhaste spalne vreče čez leto ne smejo biti shranjene v transportni vrečki, ampak jih je potrebno vzeti ven in jih shraniti tako, da puh ni preveč natlačen (recimo na polici v omari).

Ker taborniki velikokrat taborimo v bolj gorskih predelih Slovenije ali pa ob reki, je potrebno upoštevati, da so nočne temperature v večini primerov nekje med 10 in 15 °C.

Če mislite, da bo vaš otrok nadaljeval svojo taborniško pot, bo prej ali slej spalno vrečo potreboval tudi na akcijah, kjer bodo spali v šotorih tudi jeseni in spomladi. In tudi zaradi tega je smiselno kupiti toplejšo spalno vrečo. Optimalna izbira spalne vreče za (tudi kasnejše) taborniške potrebe je recimo taka s 300 grami puhastega polnila.

Ker je “življenjska doba” dobre spalne vreče tja do deset let, to lahko pomeni, da jo bo vaš otrok lahko uporabljal tudi še, ko bo recimo vodnik ali pa ko bo kot študent potoval po svetu.

V širokem loku se izognite spalnim vrečam, ki so deklarirane za “poletna taborjenja”. Take vreče so primerne zgolj in samo za taborjenje ob morju, nikakor pa ne za tabor v bližini hribov, kjer praviloma taborimo taborniki.

Nahrbtnik

Pri izbiri nahrbtnika imejte v mislih predvsem dejstvo, da bodo lahko dober nahrbtnik poleg otroka uporabljali tudi vsi ostali člani družine še kar nekaj let po tistem, ko bo otrok za svoje taborniške podvige potreboval že večjega.

Ena glavnih odlik dobrega nahrbtnika je po višini nastavljivo hrbtišče, ki omogoča, da se ga prilagaja različno visokim osebam oz. otroku, ki še raste. Tako hrbišče bo zagotavljalo maksimalno oporo in s tem tudi udobnejšo nošnjo.

Če nahrbtnik nima po višini nastavljivega hrbtišča, mora imeti vsaj naramnice, ki se jih da krajšati/daljšati. Hkrati pa mora imeti nahrbtnik tudi obložen pas, ki si ga lahko zapnemo okoli pasu in na ta način del teže prenesemo z ramen na boke. Po nekih nenapisanih pravilih naj bi na bokih nosli približno 60% celotne teže nahrbtnika. Prenos teže na boke je pomemben predvsem takrat, ko imamo nahrbtnik na ramah več kot recimo pol ure – nošnja teže nahrbtnika izključno na ramah je bistveno bolj utrujajoča, kot če je nekaj prenesemo še na pas.

Volumen nahrbtnikov se meri v litrih. Za “začetniški” taborniški nahrbnik bi priporočili takega, ki ima vsaj 40 litrov volumna (raje več kot manj). MČ-ji imajo lahko nekoliko manjši nahrbtnik, za GG-je pa priporočamo okoli 50 litrov. Zavedati se je potrebno, da mora iti v nahrbtnik vsa otrokova oprema za dvodnevni izlet (spalna vreča, litrska čutara, dodatni čevlji, oblačila, hrana). Vse kar “binglja” izven nahrbtnika (npr. spalna vreča, čevlji), je lahko izpostavljeno dežju. Poleg tega pa oprema, ki je privezana na zunanji strani nahrbtnika, premakne težišče in nošnja postane nahrbtnika bistveno bolj zoprna. Edina oprema, ki jo ponavadi pripnemo na zunanjo stran nahrbtnika je armafleks.

Zato je zelo dobro, če ima nahrbtnik dežno prekrivalo – pri nekaterih modelih je tako pregrinjalo že originalno priloženo. Je pa možno to pregrinjalo tudi kupiti kot dodatno opremo. V tem primeru vam priporočamo, da kupite malce večjega kot je nahrbtnik, saj se lahko potem s tem pregrinjalom recimo prekrije tudi na zunanji strani pripet armafleks.

Lučke / Svetilke

Svetilka je vsekakor zelo pomemben kos opreme na taborjenju, saj ko pade noč, ni nobene druge možnosti osvetljevanja notranjosti šotora, poti do stranišča, večernega programa … Poleg tega je nepogrešljiva tudi na straži, saj je ravno svetloba tista, s pomočjo katere je lažje preveriti, če po gozdu lomasti kakšen taboreči, ki hoče ukrasti zastavo, ali pa je to zgolj polh, ki gre na večerjo.

V osnovi bi lahko lučke razdelili na tiste, ki jih držimo v roki, in na tiste, ki si jih s pomočjo elastik pritrdimo na glavo. Slednje pridejo prav predvsem, kadar želimo imeti proste roke (da npr. lažje najdemo mikico za spanje). Hkrati so pa take lučke zelo uporabne tudi, kadar je zunaj bolj mrzlo – lahko se jih povezne čez kapo, roke pa vstavi na toplo v žepe. Priporočamo take za na glavo.

Priporočamo, da otroku kupite tako svetilko, katere snop seže vsaj okoli 30 metrov daleč.

Hkrati pa k opremi za taborjenje priložite tudi rezervne baterije. Proizvajalci lučk sicer radi zapišejo, da en komplet baterij zdrži tudi do par sto ur, vendar praksa kaže, da to drži za prvih par deset ur, potem se pa lučke zaradi opešanih baterij počasi spremenijo v brljivke.

Gojzarji

Gojzarji so dokaj “specializirani” čevlji, ki jih otrok ne bo uporabljal zelo pogosto, so pa bistveni za njegovo varnost na vseh naših izletih (tudi tistih, ki niso v sredo- oz. visokogorje), saj se dosti gibljemo izven urejenih poti, kjer mora čevelj zavarovati gleženj pred zvinom.

Poleg varovanja gležnjev je bistvena naloga gojzarjev tudi ta, da imajo dober podplat, ki je ravno dovolj trd in “nazobčan”. Oboje namreč zagotavlja varno hojo po neravnem terenu in preprečuje zdrse in posledično poškodbe.

Prav tako je pomembno, da so gojzarji dobro impregnirani. Poleg uporabe na aktivnostih, gojzarji pridejo zelo prav tudi vsako jutro na taboru, saj je trava polna rose in so superge v trenutku mokre. V primeru deževnih dni pa so edina prava rešitev škornji oz. takoj za njimi gojzarji.

Med vsemi možnimi membranami, ki naj bi zagotavljale vodoodpornost gojzarjev, je še vedno med vodilnimi Gore-tex. Obstaja še cela vrsta drugih “tex-ov”, vendar je tam potrebno biti že malce bolj previden.

Kar se podplata tiče, pa je ena od najboljših izbir podplat z rumeno oznako Vibram, saj ta guma zagotavlja zelo dober oprijem na različnih podlagah. Razno razne visoke superge ali še slabše navadne superge so za naš način aktivnosti neprimerne, saj otroku ne zagotavljajo osnovne varnosti in ga izpostavljajo zvinu gležnjev ali kakšni drugi nesreči.

Podloga za spanje

Priporočamo samonapihljive blazine debeline vsaj 3 cm. Primerni pa so tudi armafleksi, ki so vsaj malo debelejši (od 1,5 do 2 cm). Praktično povsod se dobijo že za nekaj evrov.

Menažka

Menažka je posoda, iz katere bo vaš otrok jedel vse obroke na taboru. Vsebuje naj nižjo in višjo posodo, ki nadomeščata plitev in globok krožnik, ter obvezno skodelico. Izbira materiala: plastika, rostrfaj ipd.

Menažke lahko kupite komplet v kakšni od trgovin ali pa doma poiščete kakšno ustrezno posodo. Menažke bivše JLA (kvadratne ozke in visoke) niso primerne, ker v njih težko režemo zrezek. Primerne so tudi plastične posode za shranjevanje živil (tupperware,…)

Jedilni pribor je tudi lahko v kompletu ali pa iz domačega seta.