O NAS

Naše taborniško društvo že od leta 1974 deluje na območju današnje četrtne skupnosti Rudnik. Svojo dejavnost smo razširili tudi na Ig in njegovo okolico. Danes društvo šteje okoli 100 članov.

Društvo vodita načelnik Tilen Kreft in starešina Anja Novljan, pri tem pa jima pomagajo številni vodniki in vodnice, ki pripravljajo in izvajajo program za naše člane. Taborniško leto je polno aktivnosti, preko katerih želimo našim članom – otrokom in mladim – ponuditi prostor za osebni razvoj ter kvalitetno in aktivno preživljanje prostega časa z vrstniki.

Društvo je član Mestne zveze tabornikov Ljubljana ter Zveze tabornikov Slovenije.

ZGODOVINA RODU

Taborništvo se je na območju Rakovniku prvič pojavilo leta 1973. Takrat je bil v okviru mladinske organizacije Zveze socialistične mladine Slovenije – Krim ustanovljen taborniški aktiv. Leto kasneje, 14. julija 1974, je bil iz taborniškega aktiva izpeljan postopek registracije samostojnega društva. S tem dnem je bil ustanovljen taborniški Odred Podkovani krap, ki je že od začetka pokrival krajevne skupnosti Krim, Galjevica, Peruzzi, Rudnik in Barje.

  

Prvi starešina društva je bil Bela Horvat, po petih mesecih pa ga je zamenjal Ludvik Mulec. Funkcijo načelnika je na začetku opravljal Borut Abram. Leta 1991 se je na podlagi sprememb imen v celotni Zvezi tabornikov Slovenije Odred Podkovani krap preimenoval v Rod Podkovani krap (taborniški odredi so se že sprva imenovali rodovi), leta 1995 pa se je Rod zaradi spremembe Zakona o društvih preimenoval v Društvo tabornikov rod Podkovani krap.

Kje vse smo se potikali na taborjenjih in zimovanjih lahko odkrijete tukaj.

IZVOR IMENA

Glede zgodovine simbola Podkovani krap obstajata dve inačici, ki ju je v biltenu ob 50-letnici delovanja ribiške družine Barje zapisala nekdanja tajnica Lidija Marolt, ki pravita takole:

1. različica

Star Krakovec je šel s sinom na Ljubljanico lovit krape. V mrežo se jima je ujelo nekaj težkega. “Oče, ta ima pa podkve,” je zaklical fant, ko sta vlekla plen na suho. Stari oče je dal prst na usta in rekel: “Sinek tiho!” To zgodbo so še dolgo časa uporabljali kot zbadljivko za vse ribiče.

2. različica

Ob Ljubljanici naj bi se nekoč nahajala kovaška šola, kjer so se vajenci učili izdelovati podkve. Ko enemu vajencu ena od podkev ni uspela, jo je vrgel v Ljubljanico. Usoda je hotela, da je zadela in se zagozdila okoli glave mladega krapa. Krap je živel naprej, dokler ga ni ujel ribič, nemalo presenečen, ko je ugotovil, da je ujel krapa, ki je podkovan.